1{Načelniku godbe. Psalm Davidov, pesem.} Tebi velja molčanje in hvala, o Bog na Sionu, in tebi se opravljajo obljube.
2K tebi, ki poslušaš molitev, prihaja vse meso.
3Krivičnosti so me preveč obtežile; prestopke naše ti nam odpustiš.
4Blagor mu, kogar izvoliš in pripuščaš, da se ti bliža, da prebiva v vežah tvojih! Nasitimo se z dobroto hiše tvoje, s svetimi rečmi tvojega svetišča.
5S strašnimi rečmi nam odgovarjaš v pravičnosti, o Bog zveličanja našega, upanje vseh krajev zemlje in najdaljnejših morij!
6Ki gore utrjaš v kreposti svoji, z močjo opasan.
7Ki miriš šum morja, šum valov njegovih in narodov hrum;
8tako da se bojé prebivalci najdaljnejših krajev znamenj tvojih; delaš, da se veselé, kjer je jutra svit in večera mrak.
9Ti si obiskal zemljo in ji dal obilost, močno jo obogatil. Potok Božji je napolnjen z vodami. Pripravljaš jim žito, ko si jo tako obdelal,
10napojil njene brazde in ji razmočil njene grude; z deževjem si jo zrahljal, kal njeno blagoslovil.
11Venčal si leto dobrote svoje, in sledovi tvoji kapljajo maščobo.
12Kapljajo i trate v puščavi, in griči so kakor opasani z radostjo.
13Pašniki so vsi polni čred in doline so pogrnjene z obilim žitom. Vse veselo uka in poje.