1{Načelniku godbe. Psalm Davidov.} Čuj, o Bog, glas moj, ko žalujem, strahu sovražnikovega varuj življenje moje!
2Skrivaj me skrivnemu naklepu hudobnih, hrumeči množici njih, ki delajo krivico;
3ki so nabrusili kakor meč jezik svoj, namerili pšico – grenko besedo,
4da ustrele iz zakotja nedolžnega; nenadoma streljajo vanj in se nič ne boje.
5Potrjujejo si hudobni dogovor, pogovarjajo se, kako naj skrijejo zanke, pravijo: Kdo bi jih videl?
6Izmišljajo si hudobije: Dognali smo, pravijo, zvit naklep! In notranje mišljenje vsakega in srce je pregloboko.
7Ali Bog ustreli vanje, naglo prileti pšica, hipoma bodo ranjeni
8in pasti morajo; naklep njih jezika pride nadnje; kdorkoli jih bo videl, bo majal z glavo.
9In vsi ljudje se bodo bali in oznanjali delo Božje in premišljevali dejanje njegovo.
10Veselil se bo pravični v Gospodu in upal vanj, in hvalili se bodo vsi, ki so pravega srca.