1POMAGAJ, GOSPOD! Kajti tu ni več načelnih in bogaboječih ljudi; zvestoba in zvesti izginjajo izmed človeških sinov.
2Vsak svojemu sosedu govori besede, ki so neuporabne ali brezvredne ali neresnične; z laskavimi ustnicami in dvoličnim srcem [varljivo] govorijo.
3Naj Gospod odreže vse laskave ustnice in jezike, ki govorijo ponosno bahanje,
4tiste, ki pravijo: "Z našimi jeziki prevladamo; naše ustnice so samo naše, [da jim ukazujemo po naši volji] – kdo je gospod in gospodar nad nami?"
5"Sedaj se bom vzdignil," govori Gospod, "ker so ubogi zatirani, zaradi vzdihov pomoči potrebnih; Jaz ga bom postavil na varno in v rešitev duše, po kateri hrepeni."
6Gospodove besede in obljube so čiste besede, kakor srebro prečiščeno v zemeljski peči, sedemkrat ponovno prečiščene.
7Ti jih boš hranil in ohranil, o Gospod; Ti nas boš varoval in obvaroval pred tem [hudobnim] rodom za vedno.
8Zlobni hodijo ali se plazijo naokrog na vseh straneh, kakor je podlost poveličevana [in nepristnost visoko cenjena] med človeškimi sinovi.