1Pazljivo prisluhni, oh moje ljudstvo, k moji postavi, nagni svoja ušesa k besedam iz mojih ust.
2Svoja usta bom odprl v prispodobi, izrekel bom temne govore od davnine,
3ki smo jih slišali in poznali in so nam jih naši očetje povedali.
4Ne bomo jih skrili pred njihovimi otroki, prikazujoč prihajajočemu rodu Gospodove hvalnice in njegovo moč ter njegova čudovita dela, ki jih je storil.
5Kajti osnoval je pričevanje v Jakobu in določil postavo v Izraelu, ki jo je zapovedal našim očetom, da bi jo lahko naredili znano svojim otrokom,
6da bi jih prihajajoči rod lahko spoznal, celó otroci, ki naj bi bili rojeni, ki naj bi vstali in jih oznanili svojim otrokom,
7da bi svoje upanje lahko usmerili v Boga in ne bi pozabili Božjih del, temveč bi se držali njegovih zapovedi
8in bi ne bili kakor njihovi očetje, trmoglav in uporen rod, rod, ki svojega srca ni pravilno postavil in čigar duh z Bogom ni bil neomajen.
9Efrájimovi otroci, ki so bili oboroženi in nosili loke, so se na dan bitke obrnili nazaj.
10Niso ohranjali Božje zaveze in odklanjali so se ravnati po njegovi postavi
11in pozabili so njegova dela in njegove čudeže, ki jim jih je pokazal.
12Čudovite stvari je storil v očeh njihovih očetov v egiptovski deželi, na polju Coana.
13Razdelil je morje, jih pripravil, da so prešli skozenj in storil je, da so vode stale kakor kup.
14Tudi podnevi jih je vodil z oblakom in vso noč z ognjeno svetlobo.
15Razklal je skale v divjini in jim dal piti kakor iz velikih globin.
16Tudi vodne tokove je privedel iz skale in storil, da so vode tekle kakor reke.
17V divjini pa so še bolj grešili zoper njega z izzivanjem Najvišjega.
18V svojem srcu so skušali Boga z zahtevanjem jedi za svoje poželenje.
19Da, govorili so zoper Boga; rekli so: »Ali Bog lahko oskrbi mizo v divjini?«
20Glej, udaril je skalo, da so pridrle vode in vodotoki so preplavili, ali lahko da tudi kruh? Ali za svoje ljudstvo lahko priskrbi meso?
21Torej Gospod je to slišal in je bil ogorčen, tako je bil zoper Jakoba vžgan ogenj in tudi jeza je prišla zoper Izrael,
22ker niso verovali v Boga in niso zaupali v njegovo rešitev duš,
23čeprav je zapovedal oblakom od zgoraj in odprl vrata nebes
24in je nanje deževal mano za jed ter jim dajal od nebeškega žita.
25Človek je jedel hrano angelov. Poslal jim je mesa do sitosti.
26Vzhodniku je velel, da zapiha na nebu in s svojo močjo je privedel južni veter.
27Prav tako je nanje deževal meso kakor prah in operjeno perjad podobno kakor morski pesek.
28Dopustil jim je pasti v sredo njihovega tabora, okoli njihovih prebivališč.
29Tako so jedli in bili popolnoma nasičeni, kajti izročil jim je njihovo lastno željo;
30niso bili odvrnjeni od svoje želje. Vendar ko je bila njihova jed še v njihovih ustih,
31§ je nadnje prišel Božji bes in pokončal najdebelejše izmed njih in z udarcem zrušil izbrane Izraelove ljudi.
32Kajti vsi ti so še vedno grešili in niso verovali zaradi njegovih čudovitih del.
33Zato je njihove dneve použil v ničevosti in njihova leta v muki.
34Ko jih je ubijal, potem so ga iskali in vrnili so se ter zgodaj poizvedovali za Bogom.
35Spomnili so se, da je bil Bog njihova skala in vzvišeni Bog njihov odkupitelj.
36Kljub temu so se mu prilizovali s svojimi usti in mu lagali s svojimi jeziki.
37Kajti njihovo srce ni bilo popolnoma z njim niti niso bili neomajni v njegovi zavezi.
38Toda on, ki je poln sočutja, je odpustil njihovo krivičnost in jih ni uničil. Da, svojo jezo je pogosto obrnil proč in ni razvnel vsega svojega besa.
39Kajti spomnil se je, da so bili samo meso, veter, ki premine in ne prihaja ponovno.
40Kako pogosto so ga dražili v divjini in ga žalostili v puščavi!
41§ Da, obrnili so se nazaj in skušali Boga in omejevali Svetega Izraelovega.
42Niso se spomnili njegove roke niti dneva, ko jih je osvobodil pred sovražnikom.
43Kako je v Egiptu izvršil svoja znamenja in svoje čudeže na polju Coana
44in njihove reke spremenil v kri in njihove potoke, da niso mogli piti.
45Mednje je poslal številne vrste muh, ki so jih požirale in žabe, ki so jih uničevale.
46Tudi njihov prirastek je dal gosenici in njihov trud leteči kobilici.
47Njihove trte je uničil s točo in njihove egiptovske smokve z zmrzaljo.
48Tudi njihovo živino je predal toči in njihove trope vročim strelam.
49§ S pošiljanjem zlih angelov mednje je nanje vrgel okrutnost svoje jeze, bes, ogorčenost in stisko.
50Pripravil je pot svoji jezi, njihovi duši ni prizanesel pred smrtjo, temveč je njihovo življenje odstopil kužni bolezni
51in udaril vsakega prvorojenca v Egiptu, njihovo glavno moč v Hamovih šotorih.
52Toda svojemu lastnemu ljudstvu je storil, da gredo naprej kakor ovce in po divjini jih je usmerjal kakor trop.
53Vodil jih je varno, tako da se niso bali, toda njihove sovražnike je preplavilo morje.
54Privedel jih je do meje svojega svetišča, celo k tej gori, ki jo je pridobila njegova desnica.
55Pred njimi je spodil tudi pogane in jim z mejno črto razdelil dediščino in Izraelovim rodovom storil, da prebivajo v svojih šotorih.
56Kljub temu so skušali in dražili najvišjega Boga in se niso držali njegovih pričevanj,
57temveč so se obrnili nazaj in postopali nezvesto kakor njihovi očetje. Obrnjeni so bili na stran kakor varljiv lok.
58Kajti s svojimi visokimi mesti so ga dražili do jeze in s svojimi rezanimi podobami so ga pripravili do ljubosumnosti.
59Ko je Bog to slišal, je bil ogorčen in silno preziral Izraela,
60tako da je zapustil bivališče v Šilu, šotorsko svetišče, ki ga je postavil med ljudmi
61in svojo moč izročil v ujetništvo in svojo slavo v sovražnikovo roko.
62Svoje ljudstvo je izročil meču in ogorčen je bil nad svojo dediščino.
63Ogenj je použil njihove mladeniče in njihove mladenke niso bile omožene.
64Njihovi duhovniki so padli pod mečem in njihove vdove niso pripravile objokovanja.
65Potem se je Gospod prebudil kakor iz spanja in kakor mogočen človek, ki vzklika zaradi vina.
66Svoje sovražnike je udaril v njihove zadnje dele. Postavil jih je v neprestano grajo.
67Poleg tega je odklonil Jožefovo šotorsko svetišče in ni izbral Efrájimovega rodu,
68temveč je izbral Judov rod, goro Sion, ki jo je ljubil.
69Svoje svetišče je zgradil kakor visoke palače, kakor zemljo, ki jo je utrdil na veke.
70Poleg tega je izbral svojega služabnika Davida in ga vzel od ovčjih staj.
71§ Od sledenja brejim ovcam z mladiči ga je privedel, da pase Jakoba, njegovo ljudstvo in Izraela, njegovo dediščino.
72Tako jih je hranil glede na neokrnjenost svojega srca in jih usmerjal s spretnostjo svojih rok.