1Oh Bog, pogani so prišli v tvojo dediščino, omadeževali so tvoj sveti tempelj, Jeruzalem so razbili na kupe.
2Trupla tvojih služabnikov so izročili, da so hrana perjadi neba, meso tvojih svetih za zemeljske živali.
3Njihovo kri so kakor vodo prelivali naokoli Jeruzalema, in nikogar ni bilo, da jih pokoplje.
4Postali smo graja našim sosedom, norčevanje in posmeh tem, ki so okoli nas.
5Doklej, Gospod? Hočeš biti jezen na veke? Ali bo tvoja ljubosumnost gorela kakor ogenj?
6Svoj bes izlij nad pogane, ki te ne spoznavajo in nad kraljestva, ki ne kličejo tvojega imena.
7Kajti požrli so Jakoba in opustošili njegovo prebivališče.
8O ne spominjaj se zoper nas prejšnjih krivičnosti. Naj nas tvoja nežna usmiljenja naglo vodijo, kajti mi smo zelo ponižani.
9Pomagaj nam, oh Bog rešitve naše duše, zaradi slave svojega imena in osvobodi nas in naše grehe očisti proč zaradi svojega imena.
10Zakaj bi pogani rekli: »Kje je njihov Bog?« Naj bo z maščevanjem krvi tvojih služabnikov, ki je prelita, on spoznan med pogani v našem pogledu.
11Naj pride predte jetnikovo vzdihovanje; glede na veličino svoje moči ohrani tiste, ki so določeni, da umro
12in povrni našim sosedom njihovo grajo sedemkratno v njihovo naročje, s katero so te grajali, oh Gospod.
13Tako ti bomo mi, tvoje ljudstvo in ovce tvojega pašnika, dajali zahvalo na veke. Tvojo hvalo bomo naznanjali vsem rodovom.