1S svojim glasom sem klical k Bogu, celó s svojim glasom k Bogu in mi je prisluhnil.
2§ Na dan svoje stiske sem iskal Gospoda. Moja vnetja so se gnojila ponoči in niso odnehala. Moja duša je odklanjala, da bi bila potolažena.
3Spomnil sem se Boga in bil vznemirjen. Pritoževal sem se in moj duh je bil nadvladan. Sela.
4Moje oči držiš budne. Tako sem vznemirjen, da ne morem govoriti.
5Preudarjal sem [o] dneh iz davnine, letih starodavnih časov.
6Spominjam se svoje pesmi ponoči. Posvetujem se s svojim lastnim srcem in moj duh je storil marljivo preiskavo.
7›Ali bo Gospod za vedno zavračal ali ne bo več naklonjen?
8Je njegovo usmiljenje popolnoma odšlo za vedno? Ali njegova obljuba odpove na vékomaj?
9Je Bog pozabil biti milostljiv? Ali je v jezi zaprl svoja nežna usmiljenja?‹ Sela.
10Rekel sem: »To je moja šibkost, toda spominjal se bom let desnice Najvišjega.«
11Spominjal se bom Gospodovih del. Zagotovo se bom spominjal tvojih čudežev od davnine.
12Premišljeval bom tudi o vsem tvojem delu in govoril o tvojih dejanjih.
13Tvoja pot, oh Bog, je v svetišču. Kdo je tako velik Bog kakor naš Bog?
14Ti si Bog, ki dela čudeže. Med ljudstvom si oznanil svojo moč.
15S svojim laktom si odkupil svoje ljudstvo, Jakobove in Jožefove sinove. Sela.
16Vode so te videle, oh Bog, vode so te videle, bile so prestrašene. Tudi globine so bile vznemirjene.
17Oblaki so izlivali vodo, nebo je pošiljalo zvok, tudi tvoje puščice so šle daleč.
18Zvok tvojega groma je bil na nebu, bliski so razsvetljevali zemeljski [krog], zemlja je trepetala in se tresla.
19Tvoja pot je na morju in tvoja steza v velikih vodah in tvoje stopinje niso znane.
20Svoje ljudstvo vodiš kakor trop z Mojzesovo in Aronovo roko.