1Ali zares govorite pravičnost, oh skupnost? Ali sodite iskreno, oh vi človeški sinovi?
2Da, v srcu počnete zlobnost, na zemlji presojate nasilje svojih rok.
3Zlobni so odtujeni od maternice. Proč odidejo takoj, ko so rojeni, govoreč laži.
4Njihov strup je podoben kačjemu strupu. Podobni so gluhemu gadu, ki si maši svoje uho,
5ki ne bo prisluhnil glasu krotilcev, ki nikoli ne kroti tako oprezno.
6Oh Bog, polomi jim njihove zobe v njihovih ustih. Mladim levom izruj velik zob, oh Gospod.
7§ Naj se stopijo kakor vode, ki nenehno tečejo. Ko on napenja svoj lok, da izstreli svoje puščice, naj bodo kakor razrezani na koščke.
8Kakor polž, ki se stopi, naj premine vsak izmed njih. Kakor preran porod ženske, da oni ne morejo videti sonca.
9§ Preden lahko vaši lonci začutijo trnje, jih bo odvedel proč kakor z vrtinčastim vetrom, tako žive kakor v svojem besu.
10Pravični se bo veselil, ko vidi maščevanje. Svoja stopala si bo umil v krvi zlobnega.
11Tako da bo človek rekel: »Resnično je nagrada za pravičnega. Resnično, on je Bog, ki sodi na zemlji.«