1{Pesem in psalm sinov Korahovih. Načelniku godbe; na mahalat leanot. Pouk Hemana Ezrahovca.} O Gospod, Bog zveličanja mojega, po dnevi kličem in po noči pred teboj.
2Pred obličje tvoje pridi molitev moja, nagni uho svoje k mojemu vpitju.
3Kajti nasičena je z nadlogami duša moja in življenje moje je dospelo do kraja mrtvih.
4Štejejo me med tiste, ki se pogrezajo v jamo; podoben sem možu, ki mu je minila življenja moč.
5Med mrtvimi sem zapuščen kakor pobiti, ležeči v grobu, ki se jih ne spominjaš več, ker so ločeni od tvoje roke.
6Položil si me v jamo najglobočjo, v kraje temne, v globočine.
7Trdo me tlači jeza tvoja in vse valove svoje zaganjaš v me. (Sela.)
8Oddalil si od mene znance moje, storil si me njim v najhujšo gnusobo; zajet sem, in pobegniti ne morem.
9Oko moje mrli od bede; kličem te, Gospod, vsak dan, k tebi razpenjam roke svoje.
10Boš li na mrtvih delal čudeže? Ali mrtvi vstajajo, da bi te slavili? (Sela.)
11Ali naj bi se v grobu oznanjala milost tvoja, zvestoba tvoja v kraju pogube?
12Ali se mar v temini spoznajo čuda tvoja in pravičnost tvoja v pozabljenja deželi?
13Jaz pa vpijem, Gospod, k tebi, že zjutraj ti hiti naproti molitev moja.
14Zakaj zametaš dušo mojo, o Gospod, skrivaš mi obličje svoje?
15Siromak sem in blizu smrti od mladosti svoje, strahove tvoje prenašam in sem izbegan.
16Jeze tvoje žar gre čezme, strahote tvoje me uničujejo;
17obdajajo me kakor vode ves dan, obstopajo me vse skupaj.
18Oddalil si od mene prijatelja in tovariša, temine so mi znanci edini.