1Načelniku godbe na strune, pesem Davidova ukovita,
2Sliši, Bog, molitev mojo, in prošnji moji se ne skrivaj!
3Ozri se v mé in usliši me; glasno jokam v premišljevanji in zdihujem:
4Zavoljo glasú sovražnikovega, zavoljo krivičnega stiske; ker v mé obračajo krivico, in srditi me preganjajo sè srčnim sovraštvom.
5Srce moje me boli v meni, in smrtni strahovi me obhajajo.
6Strah in trepet me napada, in groza me pokriva.
7Tako da pravim: O da bi mi dal kdó perot kakor golobu; zletel bi, kjer bi mogel prebivati.
8Glej, kar najdalje bi pobegnil, prebivat v puščavi.
9Hitreje bi pobegnil od vetra viharnega, od vrtinca.
10Pogúbi, Gospod, razdeli njih jezik; ker silovitost in prepir vidim v mestu.
11Podnevi in ponoči ga obdajajo na zidovji njegovem; in krivica in hudobnost sta sredi njega.
12Težave so sredi njega, in ne umakneta se z ulic njegovih goljufija in zvijača.
13Ker ne nasprotnik me sramotí, to bi prenašal; ne sovražnik moj se spenja proti meni, njemu bi se skril:
14Temuč tí, človek, meni enak, vodnik moj in znanec moj,
15Ki sva skupaj sladkó se posvetovala, v hišo Božjo hodila z množico.
16Napadla jih bode smrt terjalka, živi pogreznejo se v grob; ker hudobija je, kjer bivajo oni, v njih sredi.
17Jaz bodem klical Boga, in Gospod me bode rešil.
18Zvečer in zjutraj in o poludné bodem premišljal in stokal, dokler ne bode slišal mojega glasu.
19Rešil je življenje moje, da se ne vojskujejo zoper mene, postavil ga v mir; ko so z mnogimi krdeli vojskovali se, bili so poleg mene.
20Slišal bode Bog mogočni in jih zarotil, kakor ostane vekomaj; v katerih ni prememb in se ne bojé Boga.
21Roko svojo steza nad njé, ki živé v miru med seboj, oskrunja zavezo svojo.
22Sladke so, maslene besede njegove, a vojska tiči v njegovem srci; mehkeji od olja so njegove besede, ali goli meči.
23Nad Gospoda zváli, karkoli ti dá, in on te bode podpiral; nikdar ne pripustí pravičnemu, da omahne.
24Ti torej, Bog, pahneš jih v jamo gnjilobe: ljudje krvoločni in zvijačni ne doživé dní svojih polovice, jaz pa bodem tebi zaupal.