1Načelniku godbe, psalm Davidov.
2Blagor mu, kdor se spominja siromaka, govoreč: O času nadloge bode ga otél Gospod.
3Gospod ga bode rešil, ohranil življenju; srečen bode na zemlji, in ne izdajaj ga želji sovražnikov njegovih.
4Gospod naj ga podpira na postelji slabosti: vse ležišče njegovo vsled bolezni njegove preméni,
5Ko govorim: Gospod, milost mi stóri, ozdravi dušo mojo, ker tebi sem grešil.
6Sovražniki moji so slabo govorili o meni: Kdaj bode umrl in bode izginilo ime njegovo?
7Ko je tedaj prihajal obiskat me kdó, govorilo je laž srce njegovo; zbiralo si je krivico: šel je ven in právil.
8Vkup so šepetali zoper mene vsi sovražniki moji; zoper mene so izmišljali, kar bi mi bilo v zlo, govoreč:
9Stvar silno malopridna tiči v njem globoko, in ker leži, več ne vstane.
10Tudi mož, ki je živel v miru z menoj, v katerega sem zaupal, kateri je jedel mojo jed, vzdignil je peto proti meni.
11Ti pa, Gospod, storí mi milost, in zbúdi me, da jim povrnem.