1O GOSPOD, v Svoji jezi me ne grajaj, niti me ne kaznuj in karaj v Svoji vneti nejevolji.
2Usmili se me in bodi dober z menoj, o Gospod, kajti šibak sem, (medlim in sem oslabel); o Gospod, ozdravi me, ker so moje kosti potrte.
3Tudi moj [notranji] jaz je, [tako kakor moje telo], izredno potrt in mučen. Toda Ti, o Gospod, kako dolgo še [dokler se Ti ne vrneš in mi spregovoriš besede miru]?
4[V moje olajšanje] se vrni, o Gospod, osvobodi moje življenje; reši me zaradi Tvoje neomajne ljubezni in usmiljenja.
5Kajti v smrti ni spominjanja Nate; kdo Ti bo v Šeolu, (kraju mrtvih), dal zahvalo?
6Izmučen sem s svojim stokanjem; vso noč s solzami močim svojo blazino, svoje ležišče namakam s svojim jokom.
7Moje oko postaja motno zaradi bridkosti; ostareva zaradi vseh mojih sovražnikov.
8Odidite od mene vsi delavci krivičnosti, kajti Gospod je slišal glas mojega ihtenja.
9Gospod je slišal mojo ponižno prošnjo; Gospod sprejema mojo molitev.
10Naj bodo vsi moji sovražniki osramočeni in zelo vznemirjeni; naj se obrnejo nazaj in naj bodo nenadoma osramočeni.