1REKEL SEM: "Previden bom in pazil bom na svoje poti, da ne bi grešil s svojim jezikom; svoja usta bom obrzdal kakor z uzdo, medtem ko so zlobni pred menoj."
2Onemel sem z molkom, svoj mir sem ohranil brez koristi in nisem imel tolažbe stran od dobrega, medtem ko se je moja stiska obnovila.
3Moje srce je bilo žgoče v meni. Medtem ko sem premišljeval, je gorel ogenj; potem sem spregovoril s svojim jezikom:
4"Gospod, naj spoznam svoj konec in [da bi cenil] obseg svojih dni – kar to je; naj spoznam in dojamem kako slaboten sem, [kako začasno je moje bivanje tukaj].
5Poglej, Ti si moje dni naredil tako [kratke kakor] pedi in moje življenje je kakor nič v Tvojih očeh. Resnično je vsak človek na svojem vrhuncu zgolj dih!
6Sela, [ustavi se in mirno razmisli o tem]! Zagotovo vsak človek hodi naokrog – kakor senca v igri z gibi; zagotovo, ker je jalovost in praznina v njegovem garanju; vsak kopiči bogastva, ne da bi vedel kdo jih bo pobral.
7In sedaj, Gospod, kaj še čakam in pričakujem? Moje upanje in pričakovanje sta v Tebi.
8Osvobodi me pred vsemi mojimi prestopki; naj ne bom v prezir in grajo [samozavestnemu] norcu!
9Jaz sem nem, svojih ust ne odprem, kajti Ti si tisti, ki je to naredil.
10Umakni Svoj udarec stran od mene; použiva me spor in udarec Tvoje roke.
11Kadar Ti z ukori popravljaš in kaznuješ človeka za greh, Ti trošiš njegovo lepoto kakor molje in kar mu je ljubo, shira; zagotovo je vsak človek zgolj dih.
12Sela, [ustavi se in mirno razmisli o tem]! Usliši mojo molitev, o Gospod in nastavi uho mojemu joku; ne zadržuj Svojega miru ob mojih solzah! Saj sem Tvoj prehoden gost, začasen prebivalec, kakor so bili vsi moji očetje.
13O, umakni z mene pogled in mi prizanesi, da lahko obnovim svojo vedrost in vzpodbudno moč in spoznam veselje, preden grem in me ni več."