11{Načelniku godbe, Jedutunu. Psalm Davidov.} Rekel sem: Pazil bom na pota svoja, da ne grešim z jezikom svojim; z uzdo bom čuval usta svoja, dokler bo brezbožnik pred menoj.
2Onemel sem in se vdal tihoti, tih sem bil, ne meneč se niti za dobro; ali hujšala se je bolečina moja.
3Srce moje se je vnemalo v meni, v premišljevanju mojem se je vžgal ogenj; govoril sem z jezikom svojim:
4Daj, da zvem, o Gospod, konec svoj in kolika je mera mojih dni, da vem, kako sem minljiv.
5Glej, le po dlan dolge si naredil dni moje, in vek moj je kakor nič pred teboj; zares, zgolj ničevost je vsak človek, čeprav stoji trdno. (Sela.)
6Zares, kakor senčna podoba hodi človek, res, za nič se toliko vznemirja: kopiči imetje, a ne ve, kdo to pograbi.
7In sedaj, česa naj pričakujem, o Gospod? Nada moja se ozira v te.
8Vseh prestopkov mojih me reši, nespametnežem v zasmeh me ne izpostavi.
9Molčim, ne odprem ust svojih, ker ti si vse prav storil.
10Obrni od mene bič svoj, od udarca roke tvoje omahujem.
11Ko s kaznimi za krivde pokoriš človeka, uničuješ kakor molj sukno lepoto njegovo –zares, zgolj ničevost je sleherni človek. (Sela.)
12Čuj molitev mojo, o Gospod, in uho nagni k vpitju mojemu; nikar ne molči solzam mojim, kajti tujec sem pri tebi in naselnik kakor vsi očetje moji.
13Prizanesi mi, da se okrepčam, preden odidem in me več ne bo.