1HVALITE Gospoda! (Aleluja!) o dajte hvalo Gospodu, kajti On je dober; kajti Njegovo usmiljenje in ljubeča-skrbnost vztrajata za vedno!
2Kdo lahko ubesedi in pripoveduje mogočna Gospodova dejanja? Ali kdo lahko pokaže vso hvalo, [ki Mu pripada]?
3Blagoslovljeni, (veseli, srečni, zavidanja vredni) so tisti, ki so pozorni na pravico, [pošteno ravnajo z drugimi] in ki delajo pravilno in so ob vseh časih v pravem odnosu z Bogom.
4[Iskreno] se me spominjaj, o Gospod, ko si Ti naklonjen Svojemu ljudstvu! O prav tako me obišči kadar jih Ti osvobodiš in mi zagotovi Svojo rešitev duše! –
5da bi lahko videl in delil blaginjo Tvojih izbrancev, da bi se lahko radostil v veselju Tvojega naroda, da bi lahko slavil s Tvojo dediščino.
6Grešili smo, kakor so tudi naši očetje; zagrešili smo krivičnost, počeli smo zlobno.
7Naši očetje v Egiptu niso razumeli, niti niso cenili Tvojih čudežev; niso se [iskreno] spominjali množice Tvojih milosti, niti si [na svoja srca] niso vtisnili Tvoje ljubeče-skrbnosti, temveč so bili uporni in so izzivali Gospoda ob morju, celo ob Rdečem morju.
8Kljub temu jih je On rešil zaradi Svojega imena, [da dokaže pravičnost nebeškega značaja], da bi Svojo mogočno oblast On lahko naredil znano.
9Prav tako je On ukoril Rdeče morje in se je posušilo; tako jih je On vodil skozi globine kakor skozi pašnik.
10In On jih je rešil iz roke tistega, ki jih je sovražil in jih odkupil iz roke [egipčanskega] sovražnika.
11In vode so pokrile njihove nasprotnike; niti eden izmed njih ni ostal.
12Potem je [Izrael] verjel Njegovim besedam, [zaupal je vanje, se zanašal nanje]; opevali so Njegovo hvalo.
13Toda hitro so pozabili Njegova dela; niso [iskreno] čakali, [da se] zanje [razvijejo] Njegovi načrti,
14temveč so skrajno hlepeli v divjini in skušali ter preizkušali ovirati Boga [s Svojimi vztrajnimi željami] v puščavi.
15In On jim je dal njihovo zahtevo, toda v njihove duše je poslal pustost in [njihovo število zmanjšal z] boleznijo in smrtjo.
16V taboru so prav tako zavidali Mojzesu in Aronu, [visokemu duhovniku], Gospodovemu svetemu.
17Zato se je zemlja odprla in požrla Datána in se zaprla nad Abirámovo družbo.
18In ogenj je izbruhnil v njihovi družbi; ogenj je požgal zlobne.
19Naredili so tele v Horebu in oboževali staljeno podobo.
20Tako so zamenjali Njega, ki je bil njihova Slava, za podobo goveda, ki jé travo, [svojo Čast so zamenjali za podobo teleta]!
21Pozabili so Boga, svojega Odrešenika, ki je v Egiptu storil tako veličastne stvari,
22čudeže in čudesa v Hamovi deželi, strašne in osupljive stvari ob Rdečem morju.
23Zato je On rekel, da jih bo On uničil. [In On bi tako storil], če ne bi Mojzes, Njegov izbranec, stopil v vrzel pred Njim, da odvrne Njegov grozeči bes.
24Potem so zaničevali in prezirali prijetno in zaželeno deželo [Kánaan]; niso verjeli Njegovi besedi, [niti niso zaupali vanjo, niso se zanašali nanjo, niti se je niso držali];
25temveč so godrnjali v svojih šotorih in niso prisluhnili Gospodovemu glasu.
26Zato je On dvignil Svojo roko, [kot bi delal prisego] proti njim, da jim bo On povzročil, da popadejo v divjini,
27|da| izžene njihove potomce med narode in jih raztrese po deželah [zemlje].
28Prav tako so se pridružili [tistemu maliku] Baalu iz Peorja in jedli žrtve [ponujene] neživim [bogovom].
29Tako so s svojimi ravnanji Gospoda izzivali k jezi in med njimi je izbruhnila kuga.
30Potem je vstal Pinhás [duhovnik] in izvršil sodbo in tako je bila kuga ustavljena.
31In to mu je bilo šteto za pravičnost, (pravilno ravnanje in pravilen odnos z Bogom), vsem rodovom za vedno.
32Prav tako so jezili Gospoda pri vodah Meríbe, tako da se je zaradi njih Mojzesu slabo godilo.
33kajti izzivali so [Mojzesovega] duha, tako da je s svojimi ustnicami prenagljeno govoril.
34[Poganskih] narodov niso uničili, kakor jim je Gospod zapovedal,
35temveč so se zapletali z [malikovalskimi] narodi in se učili njihovih poti in del
36ter služili njihovim malikom, ki so bili zanje zanka.
37Da, svoje sinove in svoje hčere so žrtvovali demonom
38in prelivali nedolžno kri, celo kri njihovih sinov in njihovih hčera, ki so jih žrtvovali kánaanskim malikom; in dežela je bila onesnažena z njihovo krvjo.
39Tako so bili oskrunjeni s svojimi lastnimi deli ter igrali vlačugo in s svojimi lastnimi deli [malikovalskih obredov] izvajali malikovanje.
40Zato je bil Gospodov bes razvnet proti Svojemu ljudstvu, do take mere, da je On zaničeval in zavrnil Svojo lastno dediščino.
41In On jih je dal v roke [poganskih] narodov in tisti, ki so jih sovražili, so vladali nad njimi.
42Njihovi sovražniki so jih prav tako zatirali in podrejeni so bili pod roko svojih sovražnikov.
43Mnogokrat jih je [Bog] osvobodil, toda v svoji nameri so bili uporni in zaradi svoje krivičnosti so nizko potonili.
44Kljub temu se je On ozrl na njihovo stisko, ko je On slišal njihov jok;
45in On se je zaradi njih [iskreno] spomnil Svoje zaveze in omilil njihovo obsodbo hudobije, [tolažeč in lajšajoč Se], glede na obilje Svojega usmiljenja in ljubeče-skrbnosti, [ko so klicali k Njemu].
46Prav tako je On povzročil, da je [Izrael] našel sočutje med tistimi, ki so jih odnesli proč, v ujetništvo.
47Osvobodi nas, o Gospod, naš Bog in zberi nas izmed narodov, da se bomo lahko zahvaljevali Tvojemu svetemu imenu in Te slavili v hvaljenju.
48Blagoslovljen, (obožujoče in hvaležno hvaljen), bodi Gospod, Izraelov Bog, od večnosti do večnosti! In vse ljudstvo naj reče: "Amen!" Hvalite Gospoda!" (Aleluja!)