1Oh Bog, zavrgel si nas, razkropil si nas, razžaljen si bil; oh, ponovno se obrni k nam.
2Storil si, da zemlja trepeta, zlomil si jo; zaceli njene vrzeli, kajti trese se.
3Svojemu ljudstvu si pokazal težke stvari. Storil si nam, da pijemo vino osuplosti.
4§ Tem, ki se te bojijo, si dal prapor, da bi bil ta lahko dvignjen zaradi resnice. Sela.
5Da bodo tvoji ljubljeni lahko osvobojeni, reši s svojo desnico in me usliši.
6Bog je spregovoril v svoji svetosti: »Veselil se bom, razdelil bom Sihem in odmeril Sukótsko dolino.
7Gileád je moj in Manáse je moj; tudi Efrájim je moč moje glave, Juda je moj postavodajalec,
8Moáb je moj lonec za pranje, nad Edóm bom vrgel svoj čevelj; Filisteja zmaguj zaradi mene.«
9Kdo me bo privedel v utrjeno mesto? Kdo me bo vodil v Edóm?
10Mar ne ti, oh Bog, ki si nas zavrgel? In ti, oh Bog, ki nisi odšel z našimi vojskami?
11Daj nam pomoč iz stiske, kajti prazna je človeška pomoč.
12Zaradi Boga bomo delali hrabro, kajti on je ta, ki bo pomendral naše sovražnike.