1Bodi mi usmiljen, oh Bog, kajti človek me hoče požreti, borben je, dnevno me zatira.
2Moji sovražniki me hočejo vsak dan požreti, kajti mnogo jih je, ki se borijo zoper mene, oh ti Najvišji.
3Kadar sem prestrašen, bom zaupal vate.
4V Bogu bom hvalil njegovo besedo, v Boga sem položil svoje trdno upanje; ne bom se bal, kaj mi more storiti meso.
5Vsak dan pačijo moje besede. Vse njihove misli so zoper mene za zlo.
6Zbirajo se skupaj, skrivajo se, gledajo moje korake, ko čakajo na mojo dušo.
7§ Ali bodo pobegnili s krivičnostjo? V svoji jezi potri ljudstva, oh Bog.
8Ti pripoveduješ o mojih tavanjih. Moje solze si polagaš v svoj meh. Mar niso v tvoji knjigi?
9Ko kličem k tebi, potem se bodo moji sovražniki obrnili proč. To vem, kajti Bog je zame.
10V Bogu bom hvalil njegovo besedo. V Gospodu bom hvalil njegovo besedo.
11V Boga sem položil svoje trdno upanje; ne bom se bal, kaj mi lahko stori človek.
12Tvoje zaobljube so nad menoj, oh Bog, povrnil ti bom hvalnice.
13Kajti mojo dušo si osvobodil pred smrtjo. Mar mojih stopal ne boš osvobodil pred padcem, da lahko hodim pred Bogom v svetlobi živih?