1Gospod, k tebi kličem, pohiti k meni; pazljivo prisluhni mojemu glasu, ko kličem k tebi.
2Naj bo moja molitev postavljena pred teboj kakor kadilo in dvigovanje mojih rok kakor večerno žrtvovanje.
3Postavi stražo, oh Gospod, pred moja usta; čuvaj vrata mojih ustnic.
4Mojega srca ne nagni h kakršnikoli zli stvari, da izvajam dela z ljudmi, ki počnejo krivičnost; in naj ne jem od njihovih slaščic.
5§ Naj me pravični udari, to bo prijaznost in naj me graja; to bo odlično olje, ki ne bo zlomilo moje glave, ker bo vendar v njihovih katastrofah tudi moja molitev.
6§ Kadar so njihovi sodniki premagani na kamnitih krajih, bodo slišali moje besede, kajti prijetne so.
7Naše kosti so razkropljene ob ustih groba, kakor kadar nekdo seka in cepi les na zemlji.
8Toda moje oči so k tebi, oh Bog, Gospod; v tebi je moje trdno upanje, moje duše ne pusti zapuščene.
9Varuj me pred zankami, ki so jih položili zame in [pred] pastmi delavcev krivičnosti.
10Naj zlobni padejo v svoje lastne mreže, medtem ko jaz istočasno pobegnem.