1Moji duši se gnusi moje življenje. Svojo pritožbo bom pustil nad seboj; govoril bom v grenkobi svoje duše.
2Bogu bom rekel: ›Ne obsodi me. Razloži mi, zakaj se pričkaš z menoj.‹
3Mar ti je dobro, da bi zatiral, da bi preziral delo svojih rok in bi sijal nad nasvetom zlobnega?
4Imaš mesene oči? Mar vidiš, kakor vidi človek?
5So tvoji dnevi kakor dnevi človeka? So tvoja leta kakor človeški dnevi,
6da poizveduješ za mojo krivičnostjo in preiskuješ za mojim grehom?
7Ti veš, da nisem zloben in nikogar ni, ki lahko osvobodi iz tvoje roke.
8Tvoje roke so me naredile in me oblikovale skupaj na vsaki strani, vendar si me uničil.
9Spomni se, rotim te, da si me naredil kakor ilo, ti pa me hočeš ponovno privesti v prah?
10Mar me nisi iztočil kakor mleko in me strdil kakor sir?
11Oblekel si me s kožo in mesom in me obdal s kostmi in kitami.
12Zagotovil si mi življenje in naklonjenost in tvoje obiskovanje je ohranilo mojega duha.
13Te stvari si skril v svojem srcu, vem, da je to s teboj.
14Če grešim, potem me zaznamuješ in me ne boš oprostil pred mojo krivičnostjo.
15Če bi bil zloben, gorje meni. Če bi bil pravičen kljub temu ne bi dvignil svoje glave. Poln zmedenosti sem, zato poglej mojo stisko,
16§ kajti ta narašča. Loviš me kakor krut lev in se ponovno kažeš čudovitega nad menoj.
17Zoper mene obnavljaš svoje pričevanje in nad menoj povečuješ svoje ogorčenje. Spremembe in vojna so zoper mene.
18Zakaj si me potem privedel ven iz maternice? Oh, da bi izročil duha in me nobeno oko ne bi videlo!
19Bil bi kakor, če me ne bi bilo, od maternice bi bil odnesen v grob.
20Mar ni mojih dni malo? Odnehaj torej in me pusti samega, da se malo potolažim,
21preden grem, od koder se ne bom vrnil, celó v deželo teme in smrtne sence,
22deželo teme kakor tema sama in smrtne sence, brez kakršnegakoli reda in kjer je svetloba kakor tema.«