1Potem je odgovoril Cofár Naámčan in rekel:
2»Mar ne bo množica besed odgovorjena? Mar naj bo mož, poln govora, opravičen?
3Mar naj tvoje laži naredijo možem, da molčijo? In ko zasmehuješ, ali te noben človek ne bo osramotil?
4Kajti rekel si: ›Moj nauk je čist in jaz sem čist v tvojih očeh.‹
5Toda oh, da bi Bog spregovoril in zoper tebe odprl svoje ustnice
6in da bi ti pokazal skrivnosti modrosti, da so dvojne temu kar je! Vedi torej, da Bog od tebe terja manj, kakor zasluži tvoja krivičnost.
7Mar lahko z iskanjem najdeš Boga? Mar lahko do popolnosti spoznaš Vsemogočnega?
8To je tako visoko kakor nebo. Kaj lahko storiš? Globlje kakor pekel. Kaj lahko spoznaš?
9§ Njegova mera je daljša kakor zemlja in širša kakor morje.
10Če odseka in zapre, ali zbere skupaj, kdo ga potem lahko ovira?
11Kajti pozna praznoglave ljudi. Tudi zlobnost vidi. Mar ne bo potem tega preudaril?
12Kajti praznoglav človek bi bil moder, čeprav bi bil človek rojen kakor žrebe divjega osla.
13Če pripraviš svoje srce in svoje roke iztegneš k njemu,
14če je krivičnost v tvoji roki, jo odloži daleč proč in naj zlobnost ne prebiva v tvojih šotorih.
15Kajti potem boš povzdignil svoj obraz brez madeža. Da, neomajen boš in se ne boš bal,
16ker boš pozabil svojo bedo in se je boš spominjal kakor vode, ki tečejo mimo,
17in tvoja starost bo jasnejša kakor opoldan; svetil boš naprej, ti boš kakor jutro.
18Ti boš varen, ker je upanje. Da, kopal boš okoli sebe in svoj počitek si boš vzel v varnosti.
19§ Tudi ulegel se boš in nihče te ne bo strašil. Da, mnogi te bodo obžalovali.
20Toda oči zlobnih bodo odpovedale in ne bodo pobegnili in njihovo upanje bo kakor izročitev duha.«