1In angel, ki je govoril z menoj, se je vrnil in me je zbudil kakor človeka, ki se prebudi.
2In mi reče: Kaj vidiš? Rečem: Vidim, glej, svečnik ves iz zlata in oljenko njegovo vrhu njega in sedem svetilnic njegovih na njem in sedem cevi do svetilnic, ki so ob vrhu njegovem;
3in dve oljki zraven njega, ena ob desni strani oljenke in druga ob levi plati njeni.
4In izpregovorim in rečem angelu, ki je govoril z menoj: Kaj so ti, gospod moj?
5In angel, ki je govoril z menoj, odgovori in reče: Ne veš li, kaj so ti? In rečem: Ne, gospod moj!
6Tedaj odgovori in mi reče: To je beseda Gospodova Zerubabelu: Ne z vojsko, ne z močjo, ampak po mojem duhu, pravi Gospod nad vojskami.
7Kdo si ti, velika gora, pred Zerubabelom? v ravnino bodeš! In on prinese vrhnji kamen z glasnim vpitjem: Milost, milost njemu!
8Še mi je prišla beseda Gospodova, govoreč:
9Roke Zerubabelove so položile temelj tej hiši in njegovega roke jo dodelajo; in spoznaš, da me je poslal k vam Gospod nad vojskami.
10Kajti kdo zaničuje dan malih začetkov? ko vendar z veseljem gledajo navpičnik v roki Zerubabelovi oni sedmeri: ki so oči Gospodove, ki letajo po vsej zemlji.
11In izpregovorim ter mu rečem: Kaj sta ti dve oljki ob desni strani svečnika in ob levi njegovi?
12In izpregovorim v drugič in mu rečem: Kaj sta ti dve oljkovi mladici, ki sta poleg tistih dveh zlatih cevi, ki izlivata zlato olje iz sebe?
13In mi odgovori in reče: Ali ne veš, kaj sta? [4:14] In rečem: Ne, gospod moj!
14[4:15] Nato reče: To sta dva sinova olja, ki stojita pri Gospodarju vse zemlje.