1{Načelniku godbe; za Jedutuna. Psalm Davidov.} Samo Bogu tiho vdana je duša moja, od njega pride rešenje moje.
2Samo on je skala moja in rešitev moja, grad visoki moj, ne omahnem mnogo.
3Doklej se hočete zaganjati v moža? da ga poderete vi vsi kakor nagnjeno steno in omajano ograjo!
4Posvetujejo se samo, kako bi ga z višave njegove pehnili; laž jim ugaja: z usti svojimi vsak blagoslavlja, znotraj v sebi pa preklinja. (Sela.)
5Samo Bogu bodi tiho vdana, duša moja, zakaj od njega pride pričakovanje moje.
6Samo on je skala moja in rešitev moja, grad moj visoki, ne omahnem.
7Na Boga je oprta rešitev moja in slava moja; skalo moči svoje, pribežališče svoje imam v Bogu.
8Zaupajte vanj vsak čas, o ljudstvo; pred njim izlijte srce svoje: Bog nam je pribežališče. (Sela.)
9Le ničevost so preprosti ljudje, laž pa odlični možje; na tehtnico vkup položeni, poskočili bi nad ničevost.
10Ne upajte v odiranje in plen naj vas ne dela ničemurnih; ako se množi bogastvo, ne navezujte nanje srca!
11Enkrat je govoril Bog, dvakrat sem slišal: da Božja je moč
12in tvoja, o Gospod, milost – zakaj ti povrneš vsakemu po delu njegovem.