1{Načelniku godbe. Pouk sinov Korahovih.} Kakor jelen koprni po potokih vodá, tako duša moja koprni po tebi, o Bog.
2Žejna je duša moja Boga, mogočnega, živega Boga: Kdaj pridem in se prikažem pred obličjem Božjim?
3Solze moje so mi za hrano po dnevi in po noči, ko mi rekajo ves dan: Kje je Bog tvoj?
4Tega se spominjam, ko izlivam v sebi dušo svojo: kako sem šel s krdelom in jih spremljal do hiše Božje, z glasom radostnega petja in hvale, v množici, ki praznuje.
5Kaj si tako žalostna, duša moja, in nepokojna v meni? Čakaj Boga, kajti še ga bom slavil, da je pomoč obličja mojega in moj Bog.
6Žalostna je v meni duša moja, zatorej se spominjam tebe iz dežele Jordanske in Hermonske, z gore Micarja.
7Brezno kliče breznu ob šumenju slapov tvojih, vsi valovi in zagoni tvoji so se zgrnili name.
8Vendar mi pošlje Gospod od dnevi milost svojo, in po noči bo z menoj hvalna pesem njemu, molitev k Bogu mogočnemu življenja mojega.
9Govoril bom Bogu mogočnemu, skali svoji: Zakaj me zabiš? zakaj mi je v žalosti hoditi zaradi zatiranja sovražnikovega?
10Kakor bi drobili kosti moje, me sramoté zatiralci moji, govoreč mi ves dan: Kje je Bog tvoj?
11Kaj si tako žalostna, duša moja, in nepokojna v meni? Čakaj Boga, kajti še ga bom slavil, da je pomoč obličja mojega in moj Bog.