1K TEBI kličem, o Gospod, moja skala, ne bodi gluh in do mene molčeč, da ne bom, če boš Ti do mene molčeč, postal kakor tisti, ki gredo navzdol v jamo, [grob].
2Usliši glas moje ponižne prošnje, ko k Tebi kličem po pomoč, ko svoje roke dvigujem k Tvojemu najnotranjejšem svetišču, (Presvetemu).
3Ne odvleci me stran skupaj z zlobnimi, skupaj z delavci krivičnosti, ki s svojimi sosedi govorijo mir, toda v njihovih srcih sta zlonamernost in vragolija.
4Poplačaj jim glede na njihovo delo in glede na zlobnost njihovih dejanj; poplačaj jim glede na delo njihovih rok; vrni jim kar si zaslužijo.
5Ker ne cenijo Gospodovih del, niti posegov Njegovih rok, jih bo On zrušil in jih ne bo ponovno zgradil.
6Blagoslovljen bodi Gospod, ker je On slišal glas mojih ponižnih prošenj.
7Gospod je moja moč in moj [neprebojen] ščit; moje srce zaupa |Vanj|, se zanaša |Nanj| in se prepričano naslanja na Njega in pomagano mi je; zato se moje srce silno radosti in s svojo pesmijo Ga bom hvalil.
8Gospod je njihova [nepopustljiva] moč in On je utrdba rešitve duše [meni], Njegovemu maziljencu.
9Reši Svoje ljudstvo in blagoslovi Svojo dediščino; nahrani in pasi in nosi jih na veke.