1Gospod, ti si bil naše bivališče za vse rodove.
2Preden so bile rojene gore, oziroma kadarkoli si oblikoval zemljo in zemeljski [krog], celo od večnosti do večnosti, si ti Bog.
3Človeka obračaš k uničenju in praviš: »Vrnite se, vi človeški otroci.«
4Kajti tisoč let v tvojem pogledu je samo kakor včerajšnji dan, ki je minil in kakor straža v noči.
5Odnašaš jih proč kakor s poplavo; oni so kakor spanec. Zjutraj so podobni travi, ki raste.
6§ Zjutraj cveti in raste, zvečer je odrezana in ovene.
7Kajti použiti smo s tvojo jezo in s tvojim besom smo zbegani.
8Predse si postavil naše krivičnosti, naše skrite grehe v svetlobo svojega obličja.
9Kajti vsi naši dnevi so minili v tvojem besu. Svoja leta smo preživeli kakor zgodbo, ki je povedana.
10Dni naših let je sedemdeset let in če jih je zaradi razloga moči osemdeset let, je vendarle njihova moč trud in bridkost, kajti to je kmalu odrezano in mi odletimo.
11Kdo pozna moč tvoje jeze? Celó glede na tvoj strah, tak je tvoj bes.
12Zaradi tega nas uči šteti naše dneve, da bomo svoja srca lahko posvetili modrosti.
13Vrni se, oh Gospod, doklej? To naj te pokesa glede tvojih služabnikov.
14Oh zgodaj nas nasiti s svojim usmiljenjem, da se bomo lahko veselili in bomo veseli vse naše dni.
15Stôri nas vesele glede na dneve, v katerih si nas prizadel in leta, v katerih smo videli zlo.
16Naj se tvoje delo pokaže tvojim služabnikom in tvoja slava njihovim otrokom.
17Nad nami pa naj bo lepota Gospoda, našega Boga. Utrdi delo naših rok nad nami; da, delo naših rok, utrdi ga.