1Zakaj besnijo pogani in ljudstvo domišlja prazno stvar?
2Kralji zemlje so se usmerili in vladarji se skupaj posvetujejo zoper Gospoda in zoper njegovega maziljenca, rekoč:
3»Pretrgajmo njihove vezi in odvrzimo njihove vrvi od sebe.«
4Tisti, ki sedi v nebesih, se bo smejal. Gospod jih bo imel v posmeh.
5Potem jim bo govoril v svojem besu in jih nadlegoval v svojem bridkem nezadovoljstvu.
6»Vendarle sem jaz postavil svojega kralja na svoji sveti gori Sion.«
7Oznanil bom odlok. Gospod mi je rekel: »Ti si moj Sin. Ta dan sem te rodil.
8Zahtevaj od mene in dal ti bom pogane za tvojo dediščino in najbolj oddaljene kraje zemlje za tvojo posest.
9Zdrobil jih boš z železno palico, raztreščil jih boš na koščke kakor lončarjevo posodo.«
10Zatorej bodite sedaj modri, oh vi kralji. Dajte se poučiti, vi sodniki zemlje.
11Gospodu služite s strahom in veselite se s trepetanjem.
12§ Poljubite Sina, da ne bi bil jezen in ne izginete iz poti, ko je njegov bes le malo razvnet. Blagoslovljeni so vsi, ki svoje upanje položijo vanj.