1Blagoslavljaj Gospoda, oh moja duša. Oh Gospod, moj Bog, ti si tako velik, oblečen si s častjo in veličanstvom.
2Ki se pokrivaš s svetlobo kakor z obleko, ki razteguješ nebo kakor zaveso.
3Ki polagaš bruna svojih sob v vodah, ki delaš oblake [za] svoj bojni voz, ki hodiš na perutih vetra.
4§ Ki svoje angele delaš za duhove, svoje služabnike za goreč ogenj.
5Ki polagaš temelje zemlji, da na veke ne bo odstranjena.
6Pokrivaš jo z globinami kakor z obleko; vode stojijo nad gorami.
7Ob tvojem oštevanju so zbežale, ob glasu tvojega groma so odhitele.
8§ Gredo gor po gorah, gredo dol po dolinah, na kraj, ki si ga ti osnoval zanje.
9Postavil si mejo, da je ne morejo prečkati, da se ponovno ne obrnejo in ne pokrijejo zemlje.
10On izvire pošilja v doline, ki tečejo med hribi.
11Dajejo piti vsaki poljski živali, divji osli si gasijo žejo.
12Poleg njih bo perjad neba, ki žvrgoli med mladikami, imela svoje prebivališče.
13Iz svojih sob namaka hribe; zemlja je nasičena s sadom tvojih del.
14Travi povzroča, da raste za živino in zelišče za služenje človeku, da lahko obrodi hrano iz zemlje
15in vino, da razveseljuje človekovo srce in olje, da njegovemu obrazu stori, da zasveti in kruh, ki utrjuje človekovo srce.
16Gospodova drevesa so polna soka, libanonske cedre, ki jih je posadil,
17kjer si ptice pletejo svoja gnezda; glede štorklje, so ciprese njena hiša.
18Visoki hribi so zatočišče za divje koze in skale za kunce.
19Luno je določil za obdobja, sonce pozna svoje zahajanje.
20Delaš temo in je noč, ko vse gozdne živali lazijo naprej.
21Mladi levi rjovejo za svojim plenom in iščejo svojo hrano od Boga.
22Sonce vzhaja, zberejo se skupaj in se zleknejo v svoje brloge.
23Človek hodi naprej k svojemu delu in k svojemu trudu do večera.
24Oh Gospod, kako mnogotera so tvoja dela! V modrosti si jih vsa naredil; zemlja je polna tvojih bogastev.
25Tako je to veliko in široko morje, v katerem so brezštevilne plazeče stvari, tako majhne kakor velike živali.
26Tam se vozijo ladje, tam je ta leviatán, ki si ga naredil, da se igra v njem.
27Vsi ti čakajo nate, da jim lahko daš njihovo hrano v pravšnjem obdobju.
28To jim daješ, pobirajo; odpiraš svojo roko, nasičujejo se z dobrim.
29Skrivaš svoj obraz, preplašijo se; jemlješ njihov dih, poginejo in se vrnejo k svojemu prahu.
30Svojega duha pošiljaš naprej, ustvarjeni so; in obnavljaš obličje zemlje.
31Gospodova slava bo vztrajala na veke. Gospod se bo veselil v svojih delih.
32Gleda na zemljo in ta se trese; dotika se hribov in se kadijo.
33Dokler živim, bom prepeval Gospodu; dokler imam svoj obstoj, bom prepeval hvalo svojemu Bogu.
34Moje premišljevanje o njem bo prijetno; veselil se bom v Gospodu.
35Naj bodo grešniki použiti z zemlje in naj zlobnega ne bo več. Blagoslavljaj Gospoda, oh moja duša. Hvalite Gospoda.