1Zagotovo obstaja žila za srebro in prostor za zlato, kjer ju prečiščujejo.
2Železo je vzeto iz zemlje in bron je staljen iz kamna.
3On postavlja konec temi in preiskuje vso popolnost: kamne iz teme in smrtno senco.
4§ Poplava izbruhne ven, proč od prebivalca, celo vode, pozabljene od stopala. Posušene so, odtekle so proč od ljudi.
5Glede zemlje, iz nje prihaja kruh, in pod njo je obrnjeno, kakor bi bil ogenj.
6Njeni kamni so mesto za safirje in ta ima zlati prah.
7Je steza, ki je nobena perjad ne pozna in ki je jastrebovo oko ni videlo.
8Levji mladiči je niso pomendrali niti krut lev ni šel mimo nje.
9Svojo roko izteguje nad skalo, gore prevrača pri koreninah.
10Reke vrezuje med skalami in njegovo oko vidi vsako dragoceno stvar.
11Poplave zvezuje pred poplavljanjem in stvar, ki je skrita, prinaša na svetlobo.
12Toda kje se bo našla modrost? In kje je kraj razumevanja?
13Človek ne ve za njeno vrednost niti je ni najti v deželi živih.
14Globina pravi: ›V meni je ni.‹ Morje pravi: ›Ta ni z menoj.‹
15Ni je moč dobiti za zlato niti ne bo srebro odtehtano za njeno vrednost.
16Ta ne more biti primerjana z zlatom iz Ofírja, z dragocenim oniksom ali safirjem.
17Zlato in kristal ji ne moreta biti enaka in njena zamenjava ne bo za dragocenosti iz čistega zlata.
18Nobene omembe ne bo narejene o koralah ali o biserih, kajti cena modrosti je nad rubini.
19Topaz iz Etiopije ji ne bo enak niti ne bo ovrednotena s čistim zlatom.
20Od kod potem prihaja modrost? In kje je kraj razumnosti?
21Videti je, da je skrita pred očmi vseh živih in prikrita pred zračno perjadjo.
22Uničenje in smrt pravita: ›O njeni slavi sva slišala s svojimi ušesi.‹
23Bog razume njeno pot in on pozna njen kraj.
24Kajti gleda do koncev zemlje in vidi pod celotnim nebom,
25ko naredi težo za vetrove in vode odmerja z mero.
26Ko je naredil odlok za dež in pot za bliskanje groma,
27potem jo je videl in jo oznanja. Pripravlja jo, da, in razpoznava.
28Človeku pa pravi: ›Glej, strah Gospodov, to je modrost; in oditi od zla je razumevanje.‹«