1Moj dih je pokvarjen, moji dnevi so izumrli, zame so pripravljeni grobovi.
2Mar niso tukaj z menoj zasmehovalci? Mar moje oko ne vztraja v njihovem izzivanju?
3Sedaj se ulezi, postavi me v poroštvo s seboj. Kdo je ta, ki bo udaril roki z menoj?
4Kajti njihovo srce si skril pred razumevanjem, zato jih ne boš povišal.
5Kdor svojim prijateljem govori prilizovanja, bodo pešale celo oči njegovih otrok.
6Naredil me je tudi za tarčo posmeha med ljudstvom in poprej sem bil kakor bobnič.
7Tudi moje oko je zatemnjeno zaradi bridkosti in vsi moji udi so kakor senca.
8Pošteni možje bodo osupli ob tem in nedolžni se bo razvnel zoper hinavca.
9§ Tudi pravični se bo držal svoje poti, kdor pa ima čiste roke, bo močnejši in močnejši.
10Toda kar se tiče vas vseh, ali se vrnete in torej greste, kajti med vami ne morem najti enega modrega moža.
11Moji dnevi so minili, moji nameni so zlomljeni, celó misli mojega srca.
12Noč spreminjajo v dan, svetloba je kratka zaradi teme.
13Če čakam, je moja hiša grob; svojo posteljo sem postlal v temi.
14Trohnenju sem rekel: ›Ti si moj oče,‹ ličinki: ›Ti si moja mati in moja sestra.‹
15Kje je sedaj moje upanje? Glede mojega upanja, kdo ga bo videl?
16Šli bodo dol k zapahom jame, ko je naš skupni počitek v prahu.«