1Potem je Job odgovoril in rekel:
2»Celó do danes je moja pritožba grenka, moj udarec je težji kakor moje stokanje.
3Oh, da bi vedel, kje ga lahko najdem! Da bi lahko prišel celó k njegovemu sedežu!
4Svojo zadevo bi razporedil pred njim in svoja usta zapolnil z argumenti.
5Poznal bi besede, ki bi mi jih odgovoril in razumel kaj bi mi rekel.
6Mar bo navajal dokaze zoper mene s svojo veliko močjo? Ne, temveč bi vame položil moč.
7Tam se lahko pravični prereka z njim; tako bi bil na veke osvobojen pred svojim sodnikom.
8Glej, grem naprej, toda ni ga tam; in nazaj, toda ne morem ga zaznati.
9Na levico, kjer dela, toda ne morem ga gledati. Skrije se na desnici, da ga ne morem videti.
10Toda pozna pot, ki se je držim. Ko me preizkuša, bom izšel kakor zlato.
11Moje stopalo se je držalo njegovih korakov, njegove poti sem se držal in nisem skrenil.
12Niti nisem odstopil od zapovedi njegovih ustnic. Besede iz njegovih ust sem cenil bolj kakor svojo potrebno hrano.
13Toda on je enega mišljenja in kdo ga lahko odvrne? In kar njegova duša želi, celo to počne.
14Kajti opravlja stvar, ki je določena zame in mnogo takšnih stvari je z njim.
15Zato sem vznemirjen ob njegovi prisotnosti. Ko preudarim, se ga bojim.
16Kajti Bog mehča moje srce in Vsemogočni me vznemirja,
17ker nisem bil odsekan pred temo niti ni teme pokril pred mojim obrazom.