1Gorje tistim, ki gredo dol v Egipt po pomoč in se zanašajo na konje in zaupajo v bojne vozove, zato ker so številni in na konjenike, ker so zelo močni, toda ne gledajo k Svetemu Izraelovemu niti ne iščejo Gospoda!
2Vendar je on tudi moder in privedel bo zlo in svojih besed ne bo poklical nazaj, temveč se bo vzdignil zoper hišo hudodelcev in zoper pomoč tistih, ki počno krivičnost.
3Torej Egipčani so ljudje in ne Bog in njihovi konji meso in ne duh. Ko bo Gospod iztegnil svojo roko, bosta padla oba, tako tisti, ki pomaga in komur je pomagano, padla bosta in vsem skupaj bo spodletelo.
4Kajti tako mi je govoril Gospod: »Podobno kakor lev in mlad lev rjoveta na svoj plen, ko je zoper njega sklicana množica pastirjev, se on ne bo bal njihovega glasu niti se Gospod nad bojevniki ne bo ponižal zaradi njihovega hrupa. Tako bo Gospod nad bojevniki prišel dol, da se bori za goro Sion in za njen hrib.
5Kakor leteče ptice, tako bo Gospod nad bojevniki branil [prestolnico] Jeruzalem; z obrambo jo bo tudi osvobodil in s prehajanjem čeznjo jo bo ohranil.
6Obrnite se k njemu, od katerega so se Izraelovi otroci globoko spuntali.
7Kajti na ta dan bo vsak človek zavrgel svoje malike iz srebra in svoje malike iz zlata, ki so vam jih v greh naredile vaše lastne roke.
8Takrat bo Asirec padel pod mečem, ne od mogočnega človeka; in meč, ne od zlobnega človeka, ga bo požiral. Toda pobegnil bo pred mečem in njegovi mladeniči bodo poraženi.
9Zaradi strahu bo prešel k svojemu oporišču in njegovi princi se bodo bali zastave,« govori Gospod, čigar ogenj je na Sionu in njegova talilna peč v Jeruzalemu.