1Za vsako stvar je obdobje in čas za vsak namen pod nebom:
2čas, da si rojen in čas za smrt, čas za sajenje in čas za ruvanje tega, kar je vsajeno,
3čas za ubijanje in čas za zdravljenje, čas za rušenje in čas za gradnjo,
4čas za jokanje in čas za smejanje, čas za žalovanje in čas za ples,
5čas za odmetavanje kamnov in čas za zbiranje kamnov, čas za objemanje in čas za zadržanje pred objemanjem,
6čas za pridobivanje in čas za izgubljanje, in čas za hranjenje in čas za odmetavanje,
7čas za paranje in čas za šivanje, čas za molčanje in čas za govorjenje,
8čas za ljubezen in čas za sovraštvo, čas vojne in čas miru.
9Kakšno korist ima kdor dela v tem, v čemer se trudi?
10Videl sem muko, ki jo Bog daje človeškim sinovom, da bi bili vežbani v tem.
11§ Vsako stvar je naredil krasno ob svojem času. Prav tako je v njihovo srce postavil svet, tako da noben človek ne more spoznati dela, ki ga Bog dela od začetka do konca.
12Vem, da ni dobrega v njih, temveč za človeka, da se veseli in da v svojem življenju dela dobro.
13Prav tako, da naj bi vsak človek jedel, pil in užival dobro od vsega svojega truda, to je darilo od Boga.
14Vem, da karkoli Bog dela, bo to za vedno. Nič ne more biti k temu dodano niti karkoli od tega odvzeto. Bog to dela, da naj bi se ljudje bali pred njim.
15To, kar je bilo, je sedaj in to, kar naj bi bilo, je že bilo in Bog zahteva to, kar je minilo.
16Poleg tega sem pod soncem videl kraj sodbe, da je bila tam zlobnost in kraj pravičnosti, da je bila tam krivičnost.
17V svojem srcu sem rekel: ›Bog bo sodil pravičnega in zlobnega, kajti tam je čas za vsak namen in za vsako delo.‹
18V svojem srcu sem rekel glede stanja človeških sinov, da bi se jim Bog lahko pokazal in da bi lahko videli, da so oni sami živali.
19Kajti to, kar zadene človeške sinove, zadene živali, celo ena stvar jih zadene; kakor umre eden, tako umre drugi, da, vsi imajo en dih, tako da človek nima nobene premoči nad živaljo, kajti vse je ničevost.
20Vsi gredo k enemu kraju, vsi so iz prahu in vsi se ponovno spremenijo v prah.
21Kdo pozna človekovega duha, ki gre navzgor in duha živali, ki gre navzdol k zemlji?
22Zatorej zaznavam, da ni ničesar boljšega, kakor da naj bi se človek veselil v svojih lastnih delih, kajti to je njegov delež, kajti kdo ga bo privedel, da vidi kaj bo za njim?