1In jaz, bratje, ko sem prišel k vam, razglašajoč Božje pričevanje, nisem prišel z odličnostjo govora ali z modrostjo.
2Kajti odločil sem ne vedeti med vami nobene stvari, razen Jezusa Kristusa in njega križanega.
3In z vami sem bil v slabosti in v strahu ter v mnogem trepetanju.
4In moj govor in moje oznanjevanje nista bila s prepričevalnimi besedami človeške modrosti, temveč v prikazu Duha in moči,
5da vaša vera ne bi stala na človeški modrosti, temveč na Božji moči.
6Vendar govorimo modrost med temi, ki so popolni; vendar ne modrosti tega sveta niti princev tega sveta, ki se izjalovi;
7temveč govorimo Božjo modrost v skrivnosti, celó prikrito modrost, ki jo je Bog pred svetom odredil v našo slavo;
8ki je nobeden izmed princev tega sveta ni spoznal. Kajti če bi jo spoznali, ne bi križali Gospoda slave.
9Toda kakor je pisano: ›Oko ni videlo niti uho slišalo niti ni vstopilo v človekovo srce, stvari, ki jih je Bog pripravil za tiste, ki ga ljubijo.‹
10Toda Bog nam jih je razodel po svojem Duhu, kajti Duh preiskuje vse stvari, da, globoke Božje stvari.
11Kajti kateri človek ve stvari o človeku razen človekovega duha, ki je v njem? Točno tako Božje stvari ne pozna noben človek, razen Božjega Duha.
12§ Torej nismo prejeli duha sveta, temveč duha, ki je od Boga; da bi lahko spoznali stvari, ki so nam velikodušno dane od Boga.
13O katerih stvareh tudi govorimo, ne z besedami, ki jih uči človeška modrost, temveč ki jih uči Sveti Duh; [in] duhovne stvari primerjamo z duhovnimi.
14Toda naraven človek ne sprejema stvari od Božjega Duha, kajti te so mu nespametnost; niti jih ne more razpoznati, ker se spoznavajo duhovno.
15Toda kdor je duhoven, presoja vse stvari, čeprav on sam ni sojen od nobenega človeka.
16Kajti kdo je spoznal Gospodov um, da bi ga lahko poučil? Toda mi imamo Kristusov um.