1{Načelniku godbe. Pouk Davidov; ko je Doeg Edomec prišel in naznanil Savlu ter mu rekel: David je prišel v hišo Ahimelekovo.} Kaj se hvališ s hudobijo, o mogočni? Milost Boga mogočnega traja vse dni.
2Nesrečo napravljaš z jezikom svojim, podoben je ostri britvi, ti zvijače snovatelj!
3Hudo ljubiš bolj ko dobro, laž bolj ko govorico pravice. (Sela.)
4Ljubiš zgolj besede pogubne, o jezik zvijačni.
5Zatorej te tudi Bog mogočni podere na vekomaj, zgrabi te in prežene iz šatora tvojega, in s korenom te izpuli iz dežele živečih. (Sela.)
6To bodo videli pravični v božjem strahu in njemu se smejali:
7Glejte onega moža, ki si ni vzel Boga za brambo, marveč se je zanašal na bogastva svojega obilost in utrjeval se v hudobnosti svoji.
8Jaz pa sem kakor oljka zeleneča v hiši Božji, upam v milost Božjo vselej in vekomaj.
9Slavil te bom vekomaj, ker si storil to; in čakal bom imena tvojega, ker je dobro, vpričo svetih tvojih.