1Zakaj stojiš oddaleč, o Gospod? Zakaj se skrivaš ob časih stiske?
2Prevzetnost brezbožnika hudo straši ubožca. Ujamejo se naj v naklepih, katere izmišljajo.
3Kajti brezbožnik se hvali z željami duše svoje in lakomnik se odreka Gospoda in ga zaničuje.
4Brezbožnik v napuhu obraza svojega govori: Saj ne bo kaznoval, ni Boga. To so vse misli njegove.
5Varna so pota njegova v vsakem času; previsoko so pogledu njegovemu sodbe tvoje; na svoje nasprotnike piha prezirljivo.
6V srcu svojem govori: Ne ganem se, od roda do roda bodem brez nesreče.
7Kletve polna so usta njegova in zvijač in zatiranja; pod jezikom njegovim je nadloga in krivica.
8Poseda na preži po vaseh, v zakotju ubija nedolžnega, oči njegove prežé na onemoglega.
9V skrivališču preži kakor lev v svojem brlogu, preži, da zgrabi siromaka; že ga prijema ter vleče vstran v mreži svoji.
10Sključi se, potuhne se, in onemogli padajo v krepke kremplje njegove.
11V srcu svojem govori: Pozabil je Bog mogočni, obličje svoje skriva, nikoli ne bo videl tega.
12Vstani, o Gospod! Bog mogočni, dvigni roko svojo, ne pozabi ubogih.
13Zakaj sme brezbožnik zaničevati Boga in v srcu svojem govoriti, da ne boš kaznoval?
14Videl si to; zakaj ti gledaš nadlogo in gorje, da povrneš s svojo roko; brambi tvoji se izroča nesrečni, siroti si ti pomočnik.
15Zdróbi roko brezbožniku in hudobneža krivico kaznuj, dokler je ne najdeš več.
16Gospod je Kralj vedno in vekomaj, poginili so pogani z zemlje njegove.
17Hrepenenje krotkih si uslišal, Gospod: potolažiš jim srce, nagneš k njim svoje uho,
18da maščuje siroto in stiskanega, da ju ne straši več človek, ki je iz zemlje.