1Beseda Gospodova, ki je prišla Ozeu, sinu Beerijevemu, v dneh Uzija, Jotama, Ahaza in Ezekija, kraljev Judovih, in v dneh Jeroboama, sina Joasa, kralja Izraelovega.
2Ko je Gospod vprvič govoril po Ozeu, mu je rekel: Pojdi, vzemi si ženo nečistnico in otroke, rojene iz nečistosti; kajti dežela nesramno nečistuje, ne hoteč hoditi za Gospodom.
3Šel je torej in vzel Gomero, hči Diblaimovo; in spočela je in mu rodila sina.
4In Gospod mu veli: Daj mu ime Jezreel; zakaj še malo časa, in maščeval bom kri, prelito v Jezreelu, nad hišo Jehujevo in storim konec kraljestvu Izraelovemu.
5In zgodi se tisti dan, da starem lok Izraelov v dolini Jezreelski.
6In zopet je spočela in rodila hčer. In Gospod mu reče: Daj ji ime Lo-ruhama; zakaj ne bom več pomilostil hiše Izraelove, da bi jim kakorkoli odpuščal.
7Ali hiše Judove se usmilim in jim dam rešitev po Gospodu, njih Bogu, in jih ne rešim z lokom, ne z mečem, ne z vojsko, ne s konji in ne z jezdeci.
8Ko pa je odstavila Lo-ruhamo, je spočela in rodila sina.
9In Gospod reče: Daj mu ime Lo-ami; zakaj vi niste ljudstvo moje in jaz nočem biti Bog vaš.
10Vendar bode število sinov Izraelovih enako morskemu pesku, ki se ne more premeriti, ne prešteti; in zgodi se, da se jim na mestu, kjer se jim je reklo: „Niste ljudstvo moje“, poreče: Sinovi ste mogočnega Boga.
11In zbero se enodušno sinovi Judovi in sinovi Izraelovi in si postavijo edino glavo in pojdejo gori iz dežele; kajti velik bode dan v Jezreelu.