1V prvem letu Cira, kralja v Perziji, je Gospod, da bi se dopolnila beseda Gospodova, govorjena po ustih Jeremijevih, obudil duha Cira, kralja v Perziji, da je dal razglasiti po vsej kraljevini svoji, pa tudi pismeno naznaniti:
2Tako pravi Cir, kralj Perzije: Vsa kraljestva zemlje mi je dal Gospod, Bog nebes, in mi je naročil, naj mu zgradim hišo v Jeruzalemu, ki je na Judovem.
3Kdor je med vami iz vsega ljudstva njegovega, s tem bodi njegov Bog, in pojdi gori v Jeruzalem na Judovem in zidaj hišo Gospoda, Boga Izraelovega (on je Bog!), ki je v Jeruzalemu.
4Vsakemu torej, ki je preostal na kateremkoli mestu, kjer biva kot tujec, naj mu pomagajo ljudje tega kraja s srebrom in zlatom, z blagom in z živino, razen tega, kar dobrovoljno darujejo za hišo Božjo, ki je v Jeruzalemu!
5Nato se vzdignejo prvaki očetovin Judovih in Benjaminovih ter duhovniki in leviti, vsi, katerih duha je bil obudil Bog, da pojdejo gori gradit hišo Gospodovo, ki je v Jeruzalemu.
6In vsi, ki so bili okoli njih, so jim podpirali roke s srebrnimi potrebščinami, z zlatom, z blagom, z živino in z dragotinami, razen vsega, kar so dali dobrovoljno.
7Cir pa je velel prinesti ven posode hiše Gospodove, ki jih je bil Nebukadnezar pripeljal iz Jeruzalema ter jih je dejal v svojega boga hišo;
8te je dal Cir, kralj Perzije, prinesti po Mitredatu, zakladničarju, in jih je odštel Sesbazarju, vojvodu Judovemu.
9In to je njih število: trideset zlatih skled, tisoč srebrnih skled, devetindvajset nožev;
10trideset zlatih čaš, srebrnih čaš druge vrste štiristo in deset in drugih posod tisoč.
11Vseh zlatih in srebrnih posod je bilo pet tisoč in štiristo. Te vse je prinesel Sesbazar s seboj, ko so šli iz ujetništva v Babilonu gori v Jeruzalem.