1Prvo knjigo torej sem napisal, o Teofil, o vsem, kar je začel Jezus delati in učiti
2do dneva, ko je bil gori vzet, potem ko je dal zapovedi apostolom po svetem Duhu, ki jih je bil izvolil;
3ki se jim je tudi živega izkazal po svojem trpljenju z mnogimi prepričevalnimi znamenji, ko se jim je štirideset dni prikazoval in govoril o kraljestvu Božjem.
4In ko je bil ž njimi zbran, jim je zapovedal, naj ne odidejo iz Jeruzalema, temuč naj čakajo obljube Očetove, ‚ki ste jo slišali od mene;
5kajti Janez je sicer krstil z vodo, ali vi boste krščeni s svetim Duhom ne dolgo po teh dneh‘.
6Ti pa, ki so se bili sešli, so ga torej vpraševali, govoreč: Gospod, ali boš v tem času vnovič postavil kraljestvo v Izraelu?
7On pa jim reče: Ni vaša stvar, da bi znali čase in ure, ki jih je določil Oče po svoji samooblasti;
8temuč prejmete moč, ko pride sveti Duh na vas, in boste mi priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in do kraja zemlje.
9In ko je to povedal, se je vzdignil vpričo njih; in oblak ga je vzel izpred njih oči.
10In ko so strmeli za njim, gredočim v nebo, glej, pristopita k njim dva moža v beli obleki,
11ki tudi rečeta: Možje Galilejci, kaj stojite in zrete na nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas gori v nebo, prav tako pride, kakor ste ga videli, da je šel v nebo.
12Tedaj so se vrnili v Jeruzalem z gore, ki se imenuje Oljska in je blizu Jeruzalema, en sobotni dan hoda.
13In ko so prišli v mesto, stopijo v gornjo izbo, kjer so prebivali: Peter in Jakob in Janez in Andrej, Filip in Tomaž, Bartolomej in Matevž, Jakob Alfejev in Simon Gorečnik in Juda Jakobov.
14Vsi ti so bili ene misli stanovitni v molitvi, z ženami in Marijo, materjo Jezusovo, in z brati njegovimi.
15In v te dni vstane Peter sredi bratov in reče (bila pa je zbrana množica kakih sto in dvajset oseb):
16Možje in bratje, moralo se je izpolniti pismo, ki ga je napovedal sveti Duh z usti Davidovimi o Judu, ki je bil vodnik tem, ki so ujeli Jezusa.
17Kajti prištet je bil nam in je z nami prejel delež te službe.
18Ta je torej pridobil njivo s plačilom svoje krivičnosti in se je, padši strmoglavo, po sredi razpočil in se je izsul ves drob njegov.
19In to se je razglasilo med vsemi, ki prebivajo v Jeruzalemu, tako da se imenuje tista njiva v lastnem njih jeziku Akeldama, to je: Krvava njiva.
20Pisano je namreč v knjigi psalmov: „Pusto naj postane domovje njegovo, in ne bodi nikogar, ki bi prebival v njem“; in „Škofjo službo njegovo naj prejme drugi“.
21Zato mora eden teh mož, ki so z nami hodili ves čas, dokler je Gospod Jezus z nami prebival,
22začenši od krsta Janezovega prav do dne, ko je bil gori vzet od nas: eden teh mož mora biti z nami vred priča vstajenja njegovega.
23In postavijo dva: Jožefa, ki se imenuje Barsaba, s priimkom Just, in Matija,
24molijo in reko: Ti, Gospod, ki poznaš srca vseh, pokaži, katerega od teh dveh si izvolil,
25da prejme mesto te službe in apostolstva, ki je od njega odstopil Juda, da je šel v svoj kraj.
26In vržejo kocke zanju, in kocka pade na Matija; in prištet je bil enajsterim apostolom.